Potniški in tovorni promet v Trstu v 19. stoletju
Razvoj in širjenje plovbe s parniki sta v 19. stoletju omogočila uveljavitev velikih ladjarskih družb, ki niso več redno prevažale le blaga, temveč so zagotavljale tudi poštne storitve in prevoz potnikov na vnaprej določenih linijah.
Prve ladjarske družbe so nastale v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, kasneje pa so se razvile tudi v različnih evropskih državah, saj je naraščala potreba po prevozu potnikov.
Leta 1818 so vpeljali prvo redno linijo parnikov v Sredozemlju, ki je povezovala Trst z Benetkami. Vendar je bila prva velika ladjarska družba habsburškega cesarstva družba Avstrijski Lloyd. Sledile so ji številne druge, kot so bile družba Austro–Americana, kasneje Cosulich Line, Società di Armamento ed Agenzia marittima Tripcovich in Navigazione Libera Triestina.
Na dveh slikah Vita Timmela, slikarja, rojenega na Dunaju, ki pa se je šolal in deloval v Trstu, je prikazana celotna flota ladij družb, ki so v Trstu opravljale svobodno plovbo v letu 1893 in kasneje, v letu 1913. Povečanje tonaže v zgolj dveh desetletjih je očitno.
Potniški in tovorni promet v Trstu v 20. stoletju
Po prvi svetovni vojni se panoga ni spopadala le s težavno obnovo, temveč predvsem s spremembami na obzorju zaradi priključitve mesta Italiji. Italijanska vlada je pod okriljem Inštituta za industrijsko obnovo (IRI) izvedla načrt nacionalizacije. Združila je glavne ladjarske družbe, najprej pod imenom Italia Flotte Riunite, kasneje Società di Navigazione Italia, z novimi linijski ladjami pa ustvarila floto, ki je postala pomemben dejavnik nacionalnega ponosa. Saturnia, katere model je razstavljen, je bila skupaj s sestrsko ladjo Vulcania simbol načina potovanja in emblem sodobnega ladjedelništva.
Na diorami ladjedelnice v Tržiču (Cantiere Navale Triestino) iz leta 1913 lahko vidimo sedem ladij v gradnji v pristanišču, med njimi parnik Belvedere, čezoceanko Kaiser Franz Josef I, na kateri potekajo zaključna dela, majhno vojno ladjo in parnik na plavajočem doku.
Zlata doba razkošnih čezoceank je po drugi svetovni vojni doživela še svoj zadnji vzpon, nato pa je zašla v krizo, ki je trajala do prihoda novega koncepta turizma.
Med modeli ladij iz časa po drugi svetovni vojni najdemo Ausonio. Zgrajena je bila leta 1957 v ladjedelnici Cantieri Riuniti dell’Adriatico in je bila sprva v uporabi kot linijska in trgovska ladja na relaciji Trst – Bejrut, leta 1978 pa so jo predelali v potniško ladjo za križarjenje po Sredozemlju.
La Cosulich Line
Družina Cosulich je začela svojo dejavnost na Lošinju sredi 19. stoletja, nato pa se je leta 1889 preselila v Trst, kjer je še isto leto kupila svoja prva parnika, Elena Cosulich in Antonio Felice Cosulich.
V naslednjih letih so kupili še nekaj parnikov in leta 1901 prevzeli nadzor nad ladjarsko družbo Austro-Americana, ki je povezovala Jadran, Severno Ameriko in Mehiški zaliv. Leta 1904 je bila nova družba preimenovana v »Unione Austriaca di Navigazione già Austro-Americana e Fratelli Cosulich Società Anonima« in 9. aprila je parnik Gerty odplul iz Trsta v New York.
Čezoceanski izseljenski promet je družbi Cosulich Line omogočil, da se je hitro povzpela v sam vrh in uspešno konkurirala največjim evropskim ladjarskim družbam. Leta 1908 so slovesno splovili Martho Washington, prvo luksuzno čezoceanko, opremljeno za potnike prvega razreda, le nekaj dni kasneje pa je v Tržiču odprla vrata ladjedelnica družbe, Cantiere Navale Triestino.
Ta razcvet ladjarske industrije je prekinila prva svetovna vojna in kljub poznejšim poskusom okrevanja, tudi s splavitvijo luksuznih motornih ladij Saturnia in Vulcania, je družba v tridesetih letih prejšnjega stoletja prešla v centralizirano upravljanje italijanskega ladjedelniškega sektorja.
