Radio v navigaciji
Radijski prenos je prinesel korenite spremembe za navigacijo. Čeprav nekaterih tradicionalnih instrumentov niso povsem opustili, so naprave, ki temeljijo na radijskih valovih, nadomestile sekstante, signalizacijske zastavice in luči. To je ladjam omogočilo, da komunicirajo med seboj in s kopnim, da v slehernem trenutku in z veliko natančnostjo določijo svoj položaj ter da lahko zaznajo ovire tudi v temi ali megli.
Že konec 19. stoletja je Marconi za poskuse oddajanja na dolge razdalje izbral morsko okolje, kjer je razpršenost radijskega signala veliko manjša kot na kopnem. Tudi tokrat je pomorstvo, tako civilno kot tudi vojaško, potrdilo svoje zanimanje za tehnološke inovacije. Marconi je sodeloval z italijansko kraljevo mornarico, ki mu je dala na uporabo pomorsko oporišče v La Spezii in oklepnico Carlo Alberto.
V tem času so tehnologijo radijskih komunikacij razvijali tudi drugi znanstveniki in industrija. Začenši z radiotelegrafom, s katerim so bile ladje opremljene že od konca 19. stoletja, so v naslednjih desetletjih začeli uporabljati radarje in radiotelefonske oddajnike in nameščati radiogoniometre ter druge sisteme za določanje geografskega položaja ladje, vse do današnje uporabe satelitov.
Guglielmo Marconi
Marconi (Bologna 1874 – Rim 1937) se je že v zgodnji mladosti navdušil nad študijem fizike in zlasti nad raziskavami elektromagnetnih valov, ki so bile v tistem času pravkar objavljene v Evropi.
Svoje poskuse je že od samega začetka usmeril v uporabne aplikacije, saj je zaslutil, da imajo velik ekonomski potencial.
Leta 1895 je bil prvi, ki je poslal radijske impulze na sprejemnik, oddaljen več kot kilometer. S tem je odprl vrata komunikaciji na daljavo, sprva v obliki Morsejeve abecede, ki se je že uporabljala na telegrafih za žični prenos signalov.
Kasneje bo na podlagi te tehnologije mogoče prenesti tudi glasove, slike in številne »bite«, ki so danes nepogrešljivi v vsakdanjem življenju.
Leta 1896 je v Angliji našel podporo za nadaljevanje raziskav, katerih cilj je bil oddajanje signalov na vedno večje razdalje. Tam je pridobil prvi patent za brezžično telegrafijo. Takoj zatem je ustanovil podjetje Marconi’s Wireless Telegraph Company za izdelavo in nameščanje oddajnih in sprejemnih naprav na kopnem in na ladjah.
Leta 1901 mu je uspelo vzpostaviti zvezo prek Atlantskega oceana, za svoje delo pa je leta 1909 prejel Nobelovo nagrado za fiziko.
Med razstavljenimi eksponati je tipka telegrafa z ladje Elettra, s katero je Marconi 26. marca 1930 v Genovi oddal signal za prižig javne razsvetljave v Sydneyju v Avstraliji.
Elettra
Leta 1904 je nadvojvoda Karel Štefan Habsburško-Tešinski (1860–1933), takratni viceadmiral k.u.k. Kriegsmarine (Avstro-ogrske vojne mornarice) na Škotskem naročil gradnjo elegantne jahte, ki jo je poimenoval Rovenska, po kraju na Lošinju, kjer je imel rezidenco. Trup ladje je bil dolg 67,40 metrov, imel je dva jambora za jadranje in parni stroj z močjo 1000 KM. Le nekaj let kasneje je šla Rovenska v prodajo in je zamenjala več lastnikov.
Leta 1919 jo je kupil Guglielmo Marconi, jo prenovil, opremil kot plavajoči laboratorij in jo preimenoval v »Elettro«.
Na njenem krovu je izumitelj in industrialec izvajal poskuse in dogodke, ki so pritegnili pozornost svetovne javnosti.
Zavedajoč se njene zgodovinske in simbolne vrednosti, je italijanska država po Marconijevi smrti leta 1937 prevzela lastništvo nad ladjo in njeno opremo.
Dogodki druge svetovne vojne so Elettro privedli v Trst. Tam jo je zasegla nemška mornarica, da bi jo uporabila za vojaške namene. Lokalnim oblastem je uspelo rešiti opremo, ki jo je Marconi uporabljal za svoje poskuse, pohištvo in predmete, katerih del je kasneje pristal v Pomorskem muzeju. 21. januarja 1944 je bila ladja v Dalmaciji zadeta in delno potopljena. Razbitino so dvignili šele leta 1962, posamezne kose pa so poslali v različne znanstvene ustanove v Italiji.
