Poznati Trst pomeni poznati tudi njegovo edinstveno vez z morjem, ki ni nikoli daleč, saj je tesno vpeto v vsakdanje življenje, kulturo, zgodovino in gospodarski razvoj mesta.
Pomorski muzej te odnose predstavlja skozi bogato zbirko eksponatov, kot so makete, instrumenti, slike, skice, dokumenti, fotografije, knjige, ladijski dnevniki in predmeti z ladij, pomorske karte in še mnogo več.
Stavba ima pravokoten tloris in pet etaž: klet, visoko pritličje in tri nadstropja, do katerih je bilo mogoče dostopati tudi s tovornimi dvigali.
Zgodovinsko funkcijo skladišča so danes prenovili in preoblikovali tako, da ustreza potrebam muzeja. V njem zdaj ni več skladišč blaga, pač pa muzej s skladišči, kakovostno oblikovana razstava, specializirana knjižnica Mario Marzari in delavnica.
Trst in njegovo pristanišče
Zametki sodobnega Trsta in njegovega pristanišča segajo v čas, ko so Habsburžani uvedli neodvisno pomorsko politiko.
Leta 1717 je bil z razglasitvijo svobodne plovbe plovbi po Jadranu odpravljen beneški monopol nad trgovino. Dve leti kasneje sta Trst in Reka dobila status svobodnega pristanišča, kar je pomenilo oprostitev dajatev za blago, s katerem se je tam trgovalo. Leta 1769 je Marija Terezija to pravico razširila na celotno mesto in uvedla gospodarske politike ter urbanistične in infrastrukturne projekte. Zaradi teh izboljšav se je Trst iz preproste obmorske vasice hitro prelevil v glavno pristanišče cesarstva in tretje največje mesto po številu prebivalcev.
V naslednjih desetletjih so nastajali obrtniški cehi, podjetniške in društvene skupnosti ter ustanove, ki so spremljale nadaljnji razvoj območja. Ključnega pomena sta bila dokončanje železnice, ki je mesto povezala z Dunajem (1857) in odprtje Sueškega prekopa (1859-1869), ki je omogočil neposredno plovbo od Sredozemlja do Indijskega oceana in še dlje.
Leta 1863 se je začelo načrtovanje ambiciozno zastavljenega pristaniškega območja, ki bi podprlo hitro rastočo trgovinsko dejavnost. Inovativne tehnične in arhitekturne rešitve, ki so jih pri tem uporabili, so bile usklajene z urbanističnim načrtom, ki je pristaniško območje povezal z novim delom mesta.
Racionalno zasnovo stavb so še dodatno poudarile nove tehnike gradnje, kot je kombinacija kovinskih in zidanih konstrukcij, uporaba novih materialov, kot je armiran beton, ter vgradnja hidravličnih in elektromehanskih inštalacij. Trst je postal poligon za preizkušanje in uvajanje najpomembnejših inovacij tistega časa.
Dela so se končala ob koncu stoletja, ko se je pojavila potreba do nadaljnji širitvi v Miljski zaliv; pravkar zgrajeno pristanišče je tako postalo Staro pristanišče.