Parni stroj
Parni stroj, ki ga je leta 1769 izpopolnil Škot James Watt, je nastal kot izboljšava sistema izkoriščanja termodinamike, ki ga je leta 1705 izumil Anglež Thomas Newcomen, začetnik uporabe pare za ustvarjanje gibanja, uporabnega za proizvodne dejavnosti.
Wattov stroj je bil veliko bolj učinkovit in vsestranski, zato se je hitro razširil in velja za enega ključnih dejavnikov prve industrijske revolucije.
Uporaba parnega stroja v plovbi in izum vlaka sta v nekaj desetletjih korenito preoblikovala tudi potniški in tovorni promet.
V naslednjih letih sta bili izboljšani zmogljivost in varnost stroja. Leta 1884 je bila izumljena parna turbina, rotacijski sistem, ki je v začetku 20. stoletja nadomestil parni stroj z batnim mehanizmom.
Leta 1892 je Rudolf Diesel izumil motor z notranjim izgorevanjem, ki se je v naslednjem stoletju začel uporabljati kot ladijski motor. Prva čezoceanka z dizelskim motorjem je iz leta 1911.
Dizelski motorji so bili preprostejši in varčnejši, zaradi česar so jih nenehno izboljševali, v sedemdesetih letih 20. stoletja pa so, deloma tudi zaradi naftne krize, dokončno nadomestili parne turbine.
Prihod parnika
Prvi parnik je bil zgrajen leta 1802 na Škotskem, da bi nadomestil konje pri vleki rečnih čolnov. V Trstu je bil prvi parnik Carolina splavljen leta 1818 v ladjedelnici Panfilli.
Zaradi potrebe po prevozu velikih količin vode in premoga za proizvodnjo pare, skromne zmogljivosti motorjev in slabe učinkovitosti lopatastih pogonskih koles so jadrnice še vedno ostajale konkurenčne. Vendar so nenehne tehnične izboljšave sčasoma prevesile tehtnico v prid parnikom.
Leta 1836 je družba Avstrijski Lloyd ustanovila oddelek za paroplovbo in v Angliji kupila svoje prve parnike.
Čeprav plovba s parniki takrat še ni dosegala hitrosti velikih kliperjev (hitrih trgovskih jadrnic z več jambori), je omogočala vnaprejšnji in dokaj natančen izračun trajanja potovanja ne glede na veter. To je pomenilo, da je bilo mogoče zagotoviti vnaprej določene in natančne urnike odhodov in prihodov linijskih ladij in jih uskladiti z železniškim prometom. Od leta 1857 dalje so lahko potniki načrtovali čas potovanja z Dunaja v Trst in nadaljevali pot s parnikom, kar prej ni bilo mogoče.
Leta 1869 je odprtje Sueškega prekopa, po katerem jadrnice niso smele pluti, dokončno potrdilo prevlado motornih ladij.
Tržaški motorji
Že leta 1830 je strojni inženir Georg Strudthoff v Trstu odprl delavnico za izdelavo navtičnih instrumentov in popravilo ladijskih parnih strojev.
Nekaj let pozneje je spričo silovitega razcveta tržaškega ladjedelništva pri sv. Andreju postavil tovarno za izdelavo motorjev, vodnih koles in hidroforjev.
V Miljah je ustanovil ladjedelnico sv. Roka, ki jo je pozneje združil s tovarno v družbo Stabilimento Tecnico Triestino (SST).
Po prvi svetovni vojni je začel izdelovati dizelske ladijske motorje (po licenci). Leta 1930 je bila SST pripojena družbi Cantieri Riuniti dell’Adriatico, upravljanje katere je leta 1933 prevzel italijanski državni inštitut za industrijsko obnovo (IRI).
Leta 1966 se je obrat ladijskih motorjev Fabbrica Macchine Sant’Andrea odcepil, se odselil na obronke Boljunca in skupaj s Fiatom ustanovil družbo Grandi Motori Trieste (veliki motorji, kot jo še danes marsikdo imenuje). V skladu z načrtom industrijske obnove naj bi na tem mestu združili celotno državno proizvodnjo velikih motorjev z notranjim zgorevanjem. Obrat je začel delovati leta 1971 in je zaposloval približno tri tisoč delavcev.
Le nekaj let pozneje ga je prevzela država, leta 1997 pa ga je odkupila finska multinacionalka Wärtsilä.