Tržaške ladjedelnice v 19. stoletju
Do začetka 18. stoletja so bile v Trstu le skromne delavnice za izdelavo in popravila ladij (squeri), vendar je hitra rast pomorske dejavnosti ustvarila potrebo po večjih ladjedelnicah.
Prvi pobudnik tega razvoja je bil Odorico Panfilli, ki je ob koncu 18. stoletja vodil ladjarsko delavnico Bratovščine sv. Nikolaja. Leta 1788 je odprl lastno ladjedelnico, ki je bila prva v Trstu, ki je splavila parnik.
V mestu so zrasle številne delavnice in livarne, da bi zadovoljile nove potrebe po mehanskem pogonu in povpraševanja ladijskih družb. Leta 1840 je Gaspare Tonello ustanovil ladjedelnico Sv. Marka, prvi primer industrijskega pristopa h gradnji plovil. V letu 1853 je družba Lloyd postavila svoj arzenal, leta 1857 pa je bila v Miljah ustanovljena ladjedelnica Sv. Roka, ki se je s pridružitvijo tovarni strojev Sv. Andreja preoblikovala v Stabilimento Tecnico Triestino.
Te ladjedelnice so zaposlovale na tisoče delavcev in zgradile nekatere največje in najmočnejše trgovske in vojaške ladje, habsburške monarhije prej in italijanske države pozneje. Njihovo konstrukcijsko dejavnost je dopolnjevalo temeljito in sodobno načrtovanje, ki je vključevalo izdelavo podrobnih projektnih načrtov in maket bodočih ladij v merilu, na katerih so lahko opravili celovito analizo vseh konstrukcijskih vidikov in preverili izbrane projektne rešitve.
Tržaške ladjedelnice v 20. stoletju
Na vstopu v novo stoletje se je tržaška ladjedelniška dejavnost razširila proti Tržiču, kjer so bratje Cosulich leta 1907 odprli ladjedelnico Cantiere Navale Triestino.
Medtem je družba Stabilimento Tecnico Triestino odkupila polovični delež Lloydovega arzenala in ga nato uporabljala le za popravila in vzdrževanje. Prva svetovna vojna je močno poškodovala pomorsko infrastrukturo.
Sledila so leta krize, ki so jo delno ublažile potrebe po obnovi in javna naročila. Vendar pa je pustila posledice na organizacijski strukturi in geografski razširjenosti tržaškega ladjedelništva.
Družbo Stabilimento Tecnico Triestino so prevzele družbe Lloyd Triestino, Cosulich in Navigazione Libera Triestina. Družba Cosulich je v Tržiču odprla tudi obrat Officine Aeronautiche in tako potrdila svojo prisotnost tudi v panogi letalske industrije, ki je postajala vse bolj pomembna.
V kratkem času se je Italija z doprinosom julijskih ladjedelnic zavihtela v sam svetovni vrh po tonaži splavljenih ladij.
Leta 1930 sta se Stabilimento Tecnico Triestino in Cantiere Navale Triestino v Tržiču združili in preoblikovali v družbo Cantieri Riuniti dell’Adriatico (CRDA). Skupina, ki jo je upravljala družba Cosulich, je vključevala ladjedelnico Sv. Marka in tovarno strojev Sv. Andreja v Trstu, ladjedelnico Sv. Roka v Miljah, Cantiere Navale Triestino v Tržiču ter hčerinske družbe v Trstu, Pulju in Benetkah. Leta 1933 je nadzor nad družbo prevzela država.
V drugi svetovni vojni je bila ladjedelnica v Tržiču ponovno uničena. A tržaška ladjedelniška dejavnost si je še enkrat opomogla in v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja zgradila pomembne čezoceanske ladje.
Proizvodnja se je postopoma preusmerila v Tržič, kjer danes gradijo predvsem velike potniške križarke.
