Svetilke in svetilniki
Ponoči so zvezde sicer v pomoč pri orientaciji, vendar pa je vidljivost obale in drugih ladij pomanjkljiva. Z naraščanjem pomorskega prometa je postalo nujno, da so ladje opremljene z lučmi za označevanje svojega položaja, ob obalah pa so svetilniki in lanterne, ki so sčasoma postali spomeniki in simboli mest.
Prvi svetlobni signali so bili preprosti ognji na obalah in vzpetinah.
Najbolj znan svetilnik iz preteklosti je bil Aleksandrijski svetilnik, zgrajen na otoku Faros med letoma 300 in 280 pr. n. št., ki je dal ime vsem kasnejšim konstrukcijam, namenjenim kazanju poti mornarjem. Rimljani so tovrstne gradnje razširili po vsem Sredozemlju in še dlje. V naslednjih stoletjih se svetilniška tehnologija je razvijala v skladu s tehnološkim napredkom.
Za Trst je še posebej pomemben Svetilnik zmage (Faro della Vittoria), ki je poleg tega, da je nadomestil staro Lanterno, namenjen tudi spominu na mornarje, padle v prvi svetovni vojni, in obeležuje priključitev mesta Italiji. Spomenik je bil zgrajen po načrtih arhitekta Arduina Berlama s skuplturami Giovannija Mayerja in je bil odprt leta 1927.
Luči na krovu ladij se uporabljajo tako za označevanje svojega položaja in manevrov kot tudi za ribolov, kot je primer svetilke iz Vele Palagruže (Pelagosa).
Ohranjanje smeri plovbe
Navigacija je spodbujala in prevzemala vse vrste tehnoloških inovacij in je sčasoma postajala čedalje bolj zapletena in izpopolnjena.
V 19. stoletju so bili kompasi vse bolj natančni. Navigacijski kompas je nameščen pred krmilom in omogoča stalen nadzor nad smerjo plovbe ladje. Ohišje ščiti kompas, svetilka pa je nujna za pravilno odčitavanje številčnice.
Vendar pa na magnetne kompase vplivajo motnje zaradi magnetnih polj, tovora, ki vsebuje železo, in spremenljivosti zemeljskega magnetnega polja. Zato so za oceno odklona med položajem igle in magnetnim severom potrebni dodatni instrumenti, kot so kontrolni kompas in tabele odklona.
S prihodom parnih strojev je bilo treba za krmarjenje ladje s strojnico komunicirati prek telegrafa. Telegraf je bil nameščen tako na poveljniškem mostu kot tudi v strojnici. Ko je dežurni častnik na poveljniškem mostu zaukazal premik ročice, se je premaknil tudi kazalec v strojnici in opozoril na zahtevo po spremembi hitrosti.
Danae in Sfinge
Danae
Napoleonova doba je bila čas spopadov med Francijo in drugimi evropskimi narodi tako na kopnem kot na morju. Kot glavno pristanišče Avstrijskega cesarstva se tudi Trst ni mogel izogniti vojni ujmi. Mesto so trikrat zasedle francoske čete: zadnja zasedba je trajala od leta 1809 do 1813.
Fregata Danae, ki je leta 1811 preživela poraz pri Visu proti Angležem, je bila dodeljena oporišču v Trstu z nalogo varovanja francoskih trgovskih ladij in prevoza zalog.
Ta ladja je bila v središču dogodka, ki je v tistem času pritegnil veliko pozornosti: v noči med 4. in 5. septembrom 1812 je bila uničena v močni eksploziji, medtem ko je bila privezana na pomolu San Carlo (današnji pomol Audace). Eksplozija je bila tako silovita, da so umrli vsi člani posadke na krovu, dele ladje je razmetalo daleč naokrog, razbila pa so se tudi stekla na večini stavb na obali. Še vedno ni pojasnjeno, ali je šlo za nesrečo ali sabotažo proti Francozom, med ljudmi pa še danes krožijo zgodbe o izdani ljubezni in maščevanju.
Od ladje Danae so ostali številni predmeti, med katerimi je tudi glava njene polene, ki še vedno nosi sledi prvotne barve.
Sfinge
Ladje nikoli ne ostanejo zasidrane predolgo in se uporabljajo za različne namen, odvisno od vrste ladje in zgodovinskega trenutka. Tako kot se vojaške ladje v obdobjih miru uporabljajo za prevoz in opravljanje različnih nalog, lahko tudi okretna, a miroljubna poštna brigantina v času vojne vihre spremeni svojo nrav.
Dvojamborna škuna Sfinge je bila izdelana v Benetkah in se je sprva uporabljala kot poštna ladja na liniji Trst – Patras. Leta 1848, med prvo vojno za neodvisnost Italije, so celotno posadko zamenjali z mornarji, zvestimi Avstriji, ladjo pa so preimenovali v Sfinx (v dokumentih tudi Sphinx). Pod tem imenom je sodelovala v avstrijski pomorski blokadi Benetk, kjer je bila ustanovljena Republika svetega Marka. Po zavzetju mesta in koncu revolucionarnih gibanj je bila ladja ponovno dodeljena poštni službi za Vlore in Krf. Kasneje so jo uporabljali za prevoz premoga vse do njene razgradnje leta 1860.
